Turobno, megleno popoldne v stanovanju za Bežigradom v Ljubljani prekine zvonjenje telefona. Kliče Urban. "Si pripravljen? Čez 10 minut bom pri tebi." "Velja. Te počakam na ulici pred blokom". In res zamudi samo kakšno minutko. Peljeva čez mesto proti Viču. Tudi Katarina že pripravljena stoji na postaji mestnega avtobusa številka 6. Med vožnjo proti Primorski vsak razlaga, kaj vse se mu je zgodilo v zadnjem mesecu. Čas hitro mine in kar naenkrat se znajdemo sredi Postojne. "A kdo ve, kje je doma Petra?" "Približno. Vem, da je zelen blok", odvrnem. Katarina pristavi še: "Mislim da se ime ulice začne na P. " Po 10 minutah obupamo. Pokličemo Petro in nas vodi do njenega doma (bili smo samo dve ulici stan ). Pred blokom se skriva Petra za velikim kovčkom, v eni roki drži torbo za računalnik, v drugi pa veliko vrečko. "Halo, kaj ti greš za mesec dni v Vipavo? " Polno opremljeni se odpeljemo proti Vipavski dolini. Ustavimo se na parkirišču pred Škofijsko gimnazijo Vipava. Petra pokliče Roka. "Posveti z lučmi, da te najdemo". Misija uspe. Skupaj se odpravimo proti dijaškemu domu. Na recepciji se najavimo. Kmalu se po zvočniku sliši: "Vzgojitelj, prišli so skavti. Prosim pridite na recepcijo." Sprejmejo nas lepo. Peljemo se z dvigalom v 4 nadstropje, kjer si razdelimo sobe. Fantje sem punci tja. Pogled na uro razkrije, da je do večerje še pol ure. Po zvočniku se zasliši vabilo k sveti maši. "Gremo, večerje nas bo počakala." V kapeli se poleg nas zbere še nekaj dijakov, ki so ostali čez vikend v domu. Po koncu maše, se skupaj odpravimo v jedilnico. Tam se nam pridruži še zadnji član našega tropa, Slavko. Po večerji se utaborimo v eni izmed učilnic v našem nadstropju. Pregledamo domačo nalogo, ki smo jo delali v zadnjem mesecu. Zapise, predloge, opombe in delo zadnjega državnega vodstva, državnih srečanj, Pobarvaj me, tabornih šol. 
Za lažjo orientacijo vse skupaj razdelimo na tri poglavja. Večer hitro mine v delovnem vzdušju. Vmes nas Katarina razveseli z sproščujočo igrico. Na koncu nam Urban spodbudi – vizija DV. Vsak dobi nalogo, ki jo mora izpolniti, medtem pa razmišljati o svojem področju, ki ga je dobil. Ampak utrujenost nas vseeno premaga. Misli niso več zbrane, zato se odločimo, da bomo nadaljevali naslednji dan. Sledi še skupinsko umivanje zob in sladko spanje.
Naslednji dan se zbudimo ob pol osmih. Kuharice nam z nasmeškom na obrazu ponudijo zajtrk. Petra razvije teorijo: "V dobrih odnosih moreš bit z kuharicami in hišnikom." Vsi se strinjamo z njo. Po zajtrku se spet zapremo v učilnico in nadaljujemo, kje smo ostali prejšnji dan. Še prej voščimo Urbanu, ki je par dni nazaj praznoval rojstni dan. "Vse najboljše za te,… " Kmalu nastane končna verzija vizije. Sledi strateško načrtovanje. Pomagamo si s prejšnjimi zapisi in vizijo. Vmes grizljamo bio prosene kroglice. Fantje se s težkim srcem navadimo na okus. Med dopoldansko pavzo Rok vzame v roko fotoaparat. "Naredimo par skupinskih slik." Ni nam treba dvakrat reči, že padajo ideje. Slikajmo se tak, pa tak, pa tukaj, pa še tam.
Do kosila nam ostane še toliko časa, da zastavimo strateške cilje. Med kosilom se nam spet pridruži Slavko, ki je dopoldne imel svoje opravke na gimnaziji. Skupaj spijemo še kavo. Slavko ima čas samo naslednje dve uri, zato odmor prestavimo. Predstavimo mu vizijo in cilje. Skupaj oblikujemo še ostale. Čas mine kar naenkrat. Slavko odide, mi jo pa tudi mahnemo na sprehod do izvira Vipave. Najprej malo zatavamo po trgu, nato pa čez dvorišče do reke. V gostilni vprašamo za izvir. "Tukaj sta dva, pa tam so trije, drugače jih pa je še več."
Zadovoljni z vsaj tremi najdenimi izviri se počasi odpravimo nazaj proti domu. Čaka nas še končni del načrtovanja. Razdelimo si zadolženost za določene naloge in trope. In tako se je končal uradni del načrtovanja, pa tudi dan se je prelevil v večer. Skupaj smo odšli še na večerjo, kjer se nam je spet pridružil nihče drug kot Slavko, nato pa odšli vsak nazaj proti domu. :)
A je kdo opazil, da se nam je Slavko vedno pridružil, ko smo nekaj jedli? ;)