Premaknila se je bliže in prisluhnila. Iz pogovora je ugotovila, da gre za skavtske voditelje, ki so prišli na taborno šolo prekvalifikacije za vejo PP. Šesti čut ji ni dal miru, zato je pobrskala po spominu in iz najbolj oddaljenega kota v levi nogi potegnila informacijo, da skavti kdaj pa kdaj tudi jejo kobilice. Rumena od strahu je po najhitrejšem postopku zbežala z Dolgega mosta. Skupina skavtov pa se zanjo sploh ni zmenila, ampak se je z nahrbtniki na ramenih odpravila v prostore bodočega vrtca.
Tam smo se voditelji srečali z gorečim grmom in predali svoje dragocenosti, stegovsko rutko. SVOD nas je ob slavnostnem sprejetju na taborno šolo obdal z zeleno in nagovoril s tihim »pst«, zato nas je malo zaskrbelo, da bomo morali biti tiho kar cel vikend. Oddahnili smo si, ko smo izvedeli, da lahko svoje izkušnje in strahove vendarle na glas delimo z ostalimi. Po sladki večerji smo že začeli z izobraževanjem. Čakali so nas tudi prvi izzivi – označevanje lastnosti voditelja posamezne veje in postavljanje komplicirane človeške formacije. Ker smo za prvi dan že dovolj obremenili možgane, smo naprej spoznali medvedka, ki se vozi s kolesom, nato pa smo se odpravili na sproščujoča potovanja v Assisi, Pariz, Grčijo, na mrzlo Antarktiko in prijetno topel Madagaskar. Na vsaki destinaciji nas je že čakal osebni spremljevalec, s katerim smo delili svoje zgodbe. Po priporočitvi Bogu smo raztegnili armaflekse, zlezli v spalne vreče, še malo poklepetali nato pa zaspali.
V mrzlo, a sončno sobotno jutro nas je zbudilo glasno bobnanje. Jutranja telovadba in zajtrk sta poskrbela za pretok kisika v možgane, zato smo lahko pričeli z obravnavo listine klana in obredov. Ko smo izvedeli, da je Mojzes na poti iz egiptovske dežele pridno nosil tudi Jožefove kosti in, ker smo želeli biti podobni požrtvovalnemu in vestnemu možakarju, smo tudi mi pobrali svojo prtljago in izvedli premik. Ustavili smo se na kraju, ki je simboliziral temo taborne šole – poti spominov in tovarištva (PST). Tam smo na lastni koži izkusili bdenje. Posamično smo se odpravili od točke do točke in razmišljali o svoji skavtski poti, kako živimo obljubo in skavtske zakone ter oblikovali svoje življenjsko vodilo. Razmišljanje smo zaključili s sveto mašo v senci zelenih krošenj. Med kosilom smo ugotovili, da znajo tudi sloni plavati, da so banane v določenih primerih slane in da se palme lahko zaliva z juho. Paštice različnih oblik so zakon!
Pred frančiškansko cerkvo v Šiški smo odložili svoje nahrbtnike in pred naslednjo temo sprostili napetost v igranju namiznega nogometa. Na igrišču za cerkvo smo preko pantomime in risanja bolj natančno spoznali še elemente skavtske metode in nekatere metodološke pripomočke, ker pa nas je preganjal mraz, smo pred spoznavanjem osebnega spremljanja in osebnega napredovanja malo razmigali noge. Omamljeni od vonja po čevapčičih in ražnjičih smo ugotovili, da smo dobili odgovore na vsa vprašanja in živčno čakali na večerjo. S polnimi želodci smo se pa res z lahkoto posvetili temi o duhovnosti, večer pa zaključili z zabavnim programom. S težavo smo uganili besedo, predstavljeno s pantomimo, na čela smo risali riple, kokodakali in tekli v krogu ter uganjevali talente.
Z nežno jutranjo budnico se je začel še zadnji, nedeljski dan taborne šole. Za telovadbo je poskrbela odprava iz Antarktike, po zajtrku z zmrznjeno nutello pa smo nadaljevali z izobraževanjem in pripravo na mašo, po kateri nam je Janez povedal še nekaj zanimivosti o tamkajšnji cerkvi. Da bi bolje razumeli bistvo naslednje teme, je Anja poskrbela za izziv. Vsi smo se stlačili na šotorko, ki smo jo nato morali obrniti brez da bi stopili z nje. Po tem praktičnem preizkusu smo spoznali še teoretične značilnosti izziva, izhoda in potepa. Pozornost nam je preusmeril prijeten vonj, ki se je naskrivaj splazil do naših vohalnih čutnic in tako zbudil lačne želodčke. Po pravem nedeljskem kosilu smo se posvetili še zadnjim temam, na koncu pa nam je ostalo ravno dovolj časa, da smo preverili, kje nas žuli rutka, odgovorili na zadnja vprašanja, odpravili pomisleke in se lotili pospravljanja. Še zadnjič smo se zbrali v krogu, kjer so nam SVOD-ovci povedali nekaj besed spodbude, nam vrnili naše rutke in zaželeli srečno pot.
Vendar se za udeležence taborna šola še ni končala. Za prvim ovinkom smo se vsi še enkrat dobili, se zadnjič objeli in šele nato odpravili na različne konce Ljubljane in Slovenije.
Za konec še en velik HVALA Anji, Danijelu, Janezu, Kiri in Jožetu, ki so skrbeli za nas, z nami nesebično delili svoje izkušnje, svoj čas in svoje potrpljenje. Naučili smo se, da tudi trije dnevi lahko izgledajo kakor trije tedni (tu mislim na količino na novo pridobljenega znanja).
P.S. za vse, ki se sprašujete kje je debela zelena kobilica: izkazalo se je, da je bila celo pot skrita v tem ali onem nahrbtniku, spremljala je vse teme in si na koncu postavila izziv v svojem osebnem napredovanju. Prepričana je, da bo premagala svoje strahove, zato se je vpisala k skavtom. Vsak teden svoj napredek spremlja in podebatira na govorilnih urah pri Danijelu.
